Vlaga in rosenje

Okna zavzemajo približno deset odstotkov obodne površine zgradbe. So prosojni segment stavbe in so potrebna zaradi naravne osvetljenosti prostorov. Omogočajo nam vidni stik z okolico in dovod sončne energije, hkrati pa nas ščitijo tudi pred atmosferskimi vplivi, v stavbi zadržujejo toploto in preprečujejo vdor hrupa iz zunanjega okolja.

Temperatura notranjih površin obodnih konstrukcij je pozimi vedno nižja kot temperatura zraka v prostoru. Pri določenih okoliščinah - visoka relativna vlažnost zraka v prostoru, premajhna toplotna izolativnost obodne konstrukcije (toplotni mostovi), ovirano gibanje zraka ob konstrukciji (zavese, pohištvo) – lahko nastopi kondenzacija zračne vlage na površini. Temu pojavu pravimo rosenje. Zrak je zmes plinov, ki vselej vsebuje tudi vodno paro. Absolutna vlažnost zraka je masa vodne pare v masi suhega zraka, relativna vlažnost zraka pa razmerje med absolutno vlažnostjo in nasičeno vlažnostjo. Nasičena vlažnost pomeni zgornjo mejno  količino vodne pare v zraku in je odvisna od temperature zraka. Topel zrak lahko sprejme več vodne pare kot hladen. Če nasičeno vlažnost v zraku presežemo, se začne vodna para izločati v obliki kaplic, voda preide iz plinastega agregatnega stanja v tekoče. To se zgodi vedno, kadar topel zrak, nasičen z vodno paro, ohladimo. Pojavu pravimo kondenzacija, temperaturi, pri kateri se zgodi, pa pravimo rosišče.

Kakovost okna odlikujejo kakovostni okenski profili in tesnila ter odlična izolacijska zasteklitev. Zaradi odličnega tesnjenja oken ob njih ni kroženja zraka, ki bi povzročalo rosenje. Pri starih oknih problema rosenja ni bilo, saj rege med okenskim okvirjem in zidom         ter okenskim okvirjem in krilom nikoli niso bile popolnoma zatesnjene.

Okna sama niso povzročitelj kondenzacije. So pa pogosto prvo mesto, kjer tako kondenzacijo lahko vidimo. Rosa na šipah nas opozarja, da je vsebnost vlage v našem domu previsoka.

Raziskave strokovnjakov so pokazale, da naj bi bila optimalna relativna zračna vlažnost do 50 odstotkov pri zunanji temperaturi nad 10 °C. Ko pa zunanja temperatura pade pod 10 °C, priporočajo relativno zračno vlago pod 50 odstotkov. Površinska kondenzacija in njene posledice (poškodbe zidnih oblog in pojav plesni) so v zadnjih letih velik problem. Kako ga učinkovito preprečiti? Zagotoviti moramo dobro toplotno izolativnost ne le oken, ampak tudi obodnih konstrukcij, pohištva ne postavljamo ob zunanje stene, če pa se temu ni mogoče izogniti, morajo biti od stene toliko odmaknjeni, da zrak za njimi lahko kroži, zavese prav tako ne smejo biti pregoste in nameščene tako, da bi zrak zastajal za njimi. Poleg ukrepov dajemo poseben poudarek prezračevanju.

S prezračevanjem dosežemo optimalno izmenjavo zraka v prostoru, ki zagotavlja ustrezne bivalne razmere in hkrati ni energijsko potratna.  Pomembno je, da okna večkrat na dan na stežaj odpremo za nekaj minut, pri tem pa zapremo dovod ogrevalne energije. Z odpiranjem oken omogočimo, da vlažen zrak v prostoru zamenja hladen in suh zrak iz okolja. Med zračenjem oken ne odpiramo le na pregib, temveč na široko. Tako bomo ob enakem učinku zračenja imeli bistveno manjšo izgubo energije. Po kopanju, prhanju, pranju in sušenju perila ter kuhanju prezračimo kopalnico in kuhinjo. Po možnosti ogrevajmo vse prostore enakomerno. Nočna temperatura naj ne bo za več kot 5 °C nižja od dnevne. Tako preprečimo, da bi vlaga na ohlajenih površinah kondenzirala.

Tudi na najkakovostnejšem oknu se bo pojavilo rosenje, če bo v prostoru preveč vlage. Da bi preprečili ta neprijeten pojav in izboljšali kakovost svojega bivanja, vam priporočamo redno prezračevanje.

PRAVILEN NAČIN NARAVNEGA PREZRAČEVANJA

Glede na tesnost stavbe je intenzivnost zračenja prostorskega zraka zelo različna in znaša po izkušnjah in nekaterih meritvah pri normalno tesni stavbi od 10 do 40% zraka na uro. Seveda taka količina zraka ne zagotavlja čistega zraka. Bolje je netesna mesta čimbolj zmanjšati s tesno vgradnjo stavbnega pohištva in dodatnim tesnjenjem okenskih in vratnih špranj. Zadostne količine zraka moramo zagotoviti na druge, čimbolj kontrolirane načine.

Najbolj razširjena metoda je zračenje z odpiranjem. Pri tem ločimo dolgotrajno zračenje in kratkotrajno zračenje. Kot dolgotrajno zračenje ali tudi zračenje s priprtimi okni, lahko označimo odpiranje oken z zvračanjem (»na skip« oz. ventus) v polvertikalni položaj, ki ostanejo priprta  večino dneva ali noči. S tem načinom omogočimo 1 do 4 kratno izmenjavo zraka dnevno. Tak način predstavlja v hladnih dneh tudi veliko izgubo toplotne energije potrebne za ogrevanje. Zaradi hladnejšega in manj vlažnega zraka se v prostoru tudi hitreje znižuje relativna vlaga zraka in pospešuje gibanje prahu. Podhlajujejo pa se tudi površine v neposredni okolici okna.

Veliko primernejše je kratkotrajno in intezivno zračenje prostorov z odpiranjem oken. V enakomernih časovnih intervalih (n.pr. vsake tri ure) odpremo za kratek čas (5-10 minut) okna na stežaj. V tem času znaša izmenjava zraka med 9 do 15 zamenjav na uro, kar pomeni, da se celotna količina zraka zamenja v 4-7 minutah. Na naslednji sliki so prikazani časi in načini zračenja za primer, ko želimo celoten zrak v prostoru zamenjat enkrat.

A. Zračenje z odpiranjem oken in vrat na strežaj

B. Zračenje z odpiranjem oken na strežaj

C. Zračenje s priprtimi okni

D. Zračenje z odprtim oknom »na skip« in odprtimi vrati

E. Zračenje z odprtim oknom »na skip«

Reference:

RS Ministrstvo za gospodarske dejavnosti- Agencija za učinkovito rabo energije: PRAVILNO ZRAČENJE IN PREZRAČEVANJE, publikacija, letnik 01.06.1999

Arcont IP d.o.o.:  ZAKAJ SE VAM ROSIJO OKNA?, članek v reviji MOJ DOM ), letnik 11. 2005- letnik X